Amitie Music

press reviews
Ruins Matador: The Girls Seem Happy The World Seems Dead
(in chronologic order)

English translation:

“Far away from the madding world, somewhere from the depths, from ecstatic, smoky
and obscure places, come the sounds and the lyrics that replenish the debut album by
the Ruins Matador.” MLADINA 4/5

“Street matadors. The music of a neon film noir. The soundtrack of our lives.”
Miroslav Akrapovic, DELO

“…Destination Tokyo and Until the End of The Day are tender, fragile and sad;
Thicker that Ivory Night is founded on a fantastic bass line and a music box melody.”
Karlo Rafaneli, MONITOR 3.5/5

“The RM music has a special illustrative ability: before our eyes we can see moving
pictures, which could just as well belong to Bunuel's surrealist movies.”
Miha Ceglar 3.5/5

“Certainly one of the most elaborate and innovative records made in Slovenia last
year." Peter Cerar – Rockonnet

RADIO ŠTUDENT, (ponedeljek, 12.12.05)
(Slovenija/Slovenia)
http://www.radiostudent.si/
RUINS MATADOR: The Girls Seem Happy The World Seems Dead (Amitie Music, 2005)

Kako dobro je - ob vse večjem navalu marketinških bendov, ki so medijsko napumpani še preden se dodobra izvalijo in ob bolj ali manj sredinski produkciji t.i. neodvisne, alternativne scene, ki ji pozitivni predznak pripišemo s pripombo, češ naše bende je treba spodbujat, hkrati pa zavedajoč se, da caplja par let za nivojem mednarodne sodobne produkcije – kako dobro je torej dobiti v roke domači album, ki ga brez zadrege lahko postaviš ob bok znanilcev svežih vetrov na mednarodni sceni nove glasbe. Album, ki izkazuje jasno poznavanje in refleksijo glasbenih praks, ki so v sedemdesetih in osemdesetih poosebljale osti glasbenega razvoja, hkrati pa se drzno spoprijema z novimi izraznimi možnostmi, ki jih ponuja sodobna tehnologija in jih subtilno vpeljuje v zvočno celoto.

Album The Girls Seem Happy, The World Seems Dead zaznamuje unikaten preplet tradicije novega vala, zgodnjega minimalizma, ambienta in celo free jazza na eni strani ter najsodobnejših elektronskih eksperimentalnih podvigov na drugi. In kar je najboljše - brez preveč očitnih citatov iz katerekoli od omenjenih praks. Ruins Matador sta, zasidrana v tehtni tradiciji in ob kvalitetnem razgledu čez sodobno dogajanje, uspela razviti samosvoj, jasno razpoznavni jezik.

Ruins Matador sta Žiga Predan na kitari in vokalu ter Peter Ličen za bobni, oba pa si izrazne možnosti razširjata še z uporabo računalnika. Od samega začetka je njuno delovanje zaznamovano s samo-organizacijsko – do-it-yourself logiko, ter celostnim in brezkompromisnim pristopom. Približno pet let je odkar sta svoje početje začela beležiti na cd-r izdajah in se pojavljati na odrih domačih klubov. Treba je spomniti, da je bil Ruins Matador sprva trio, vendar sta Žiga in Peter ob nedovoljšni kompatibilnosti takratnega basista in ob neustreznosti vseh naslednjih, povlekla prvo brezkompromisno potezo – namesto kompromisa z »manj kot stoodstotno angažiranim« basistom, sta bas linije posnela, najprej na mini disk, kasneje na kompjuter in sama naštudirala celosten živi nastop. Ta brezkompromisni pristop ju je spremljal tudi ob organiziranju in izvajanju koncertov po tujini – najprej sta se se za poljsko-nemško turnejo povezala s svojimi kameradi iz vadbenega bunkerja – bendom Kramfid, leto kasneje jih je opazil Marko Brecelj in jih potegnil najprej na turnejo po Holandiji, nato pa še po ex-Jugi, sama pa sta se podala še v Grčijo, Francijo, Italijo ter mesec dni nazaj celo v Brazilijo.

Tudi izdaje albuma Ruins Matador nista prepustila naključju oziroma usmiljenju katerekoli domače ali tuje založbe, temveč sta v skladu s celotnim principom delovanja ustanovila lastno založbo Amitie Music in obdržala popolno kontrolo nad svojim delom.
Vse to izkazuje izjemno predanost lastni kreativni viziji, doslednost pri samoorganizaciji ter zrelo ambicioznost, to pa je zmagovalna kombinacija predpogojev za prodor, ki ji le težko najdeš par v slovenskem glasbenem prostoru.

Vse te kvalitete so združene tudi na albumu »The Girls Seem Happy, The World Seems Dead«. Album je pravzaprav zaokrožil dosedanje delovanje Ruins Matador, saj se na njemu - poleg novih – nahajajo tudi komadi iz večine od dosedanjih desetih unikatno opremljenih CD-R izdaj. Starejši komadi so na novo posneti, aranžirani, obogateni z dodatnimi elektronskimi teksturami in žmohtno producirani – z izdatno pomočjo Petra Penka in Borisa Benka – dvojice izmed najbolj profiliranih domačih producentov. Rezultat je zvočno kompaktna in homogena plošča z jasno rdečo linijo, ki pa vseeno pušča dovolj prostora za raznolikost zvočnih in aranžmajskih detajlov. Ob predhodnjem poznavanju glasbene in poetske ekspresije dua Ruins Matador sta prav aranžmajska in zvočna dodelanost vseh 13ih komadov ter dinamična razvrščenost melodično in ritmično zahtevnejših ter lahkotnejših komadov, tista odlika albuma, ki zagotavlja vznemirljivo poslušanje od začetka do konca.

Album »The Girls Seem Happy, The World Seems Dead« dua Ruins Matador je eden od avtorsko najbolj zrelih in sodobno zvenečih glasbenih projektov z domače neodvisne scene v zadnjem času.

MANček

MLADINA, (19. december 2005)
(Slovenija/Slovenia)
http://www.mladina.si/
Ruins Matador: The Girls Seem Happy the World Seems Dead (Amitie, 2005)

Daleč od ponorelega sveta, nekje iz globočin, iz eksotično opojnih in zadimljeno temačnih kotičkov prihajajo zvoki in besede, ki polnijo prvenec ljubljanskega dueta Ruins Matador. Sladko grenke sanje in prividi nečesa kar nam ni dojemljivo ali dostopno preplavijo prostor ob vrtenju albuma The Girls Seem Happy The World Seem Dead.

Že ne vem koliko samoizdanih, na pol demo mini albumov imata sicer Ruins Matador za sabo, pa vendar se nekako prvič srecujemo z njunim pravim, resnim, studijsko dodelanim izdelkom. Prijetno presenečenje nas pričaka ob prvem poslušanju, ko se zavemo, da sta s svojim svežim in sodobnim pristopom do zvočne podobe prav pošteno zamajala naša pričakovanja do tega kaj lahko tovrstna domača produkcija ponudi. Elektronska zvočna tančica, elektronska utripanja, prasketanja in odjeki zapolnjujejo vsak prostor v dialogu njunih običajnih glasbil - kitare, basa, bobna in glasu ter drugih prisotnih zvočil. Pripovedovanje in šepetanje se občasno ter občuteno približa petju, in močna lirična poetika se organsko zlije z na videz monotono mantro, ki jo meljejo zanke tesnobno omamnih elegij.

DV
4 / 5

Polet - DELO (22. december 2005)
(Slovenija/Slovenia)
http://www.delo.si/
RUINS MATADOR: The Girls Seem Happy The World Seems Sad (Amitie Music, 2005)

Ulična matadorja - Glasba neonskega filma noir. Soundtrack za naša življenja.

Očitno je v diskografskem pregledu leta pri nas postala praksa, da konec pripada najboljšim! Lani je v končnici zmagovalni niz domačih sodobnih glasbenih prijemov do vrhunca pripeljala skupina Carina, ki se je znašla v območju glasbenega pregleda z "bootleg" ploščkom ali točneje s "spohanko" delovnega studijskega procesa. No, to je morda le naključje novega glasbenega milenija, kajti kultura in statistika decembrskih izdaj sta bili že od nekdaj tržni poligon za mainstreamovske popevkarice in popevkarje.

Zato "kartonsko pakirani" album skupine Ruins Matador, ki je v svojem observatoriju strnila z minimalizmom tlakovano pesmarico o svojih čustovanjih, toplo priporočam za dopolnjevanje fonotečnih poličk tudi v prihodnjem letu. Album The Girls Seem Happy The World Seems Dead je večplastno delo, ki ga v nasprotju z nabildanimi kitarami ali zakajenimi šansoni odlikujeta ekspresionisticna gostota v akustičnem izrazu in odmevu ter hoja po tenkočutnem rockovskem obrobju. To se še posebej čuti v primerjavi s podobnimi zvoki iz preteklosti, ki so se v zadnjih petih letih znašli na črpaliscu idej in ustvarjalnosti novodobnih nekonvencionalnih prijemov tako v rocku kot tudi v popu.

Ok, za Ruins Matador sta v promocijskem gradivu svoje mesto našla dva poslušalsko-kritiška kriterija: novi novi val (Grand Hotel Brezno) in melanholični rock (The Dressed Up Towns). Oba sta le delno zajela utrip albuma in kljub žanrski osredotočenosti njihovo glasbo opredelujeta zelo poslplošeno.

Prvič, ker se Ruins Matador slisijo kot intimna izpoved, namenjena samo intimnemu poslušanju. Slednje je, v aranžereskem in altruističnem stališču dueta Ličen-Predan, lahko tudi poslušalsko-optična prevara!? Kajti kljub klavstrofobičnem ozračju je v njihovih skladbah vec mavričnih človeških značilnosti in vrednot kot med prevladujočimi domačimi pop napevi.

Drugo pomembno dejstvo tiči v simbiozi urbanistike neonskih filmov noir in juznoameriškega priokusa v poetiki stanja duha. Skladbe, kot so Until the end of the day, El Dia Que Me Quiras, La Vie Est Merde, Newbi, vsebujejo propagandni trik v zvočno-lirični naraciji brazilske, argentinske, čilske, perujske, kolumbijske... periferije, ki vas kot poslušalca drzi v zanki radovednosti, čeprav ste že po prvih taktih prepričani o oddaljenosti Ruins Matador od vseh glasbenokataloških primerov vročekrvnega, karnevalskega in rajanja žejnega melosa. V arhipelagu, ki se iz akustičnega (This Time You've Lost) pretaka v elektronskega (Sleep But Not At Night), smo priča fantastičnem potovanju v samo osrčje rockovskega leposlovja. Leposlovja, v katerem se Ruins Matador predstavljajo s povsem enostavnim ustvarjanjem ozračja (Puščavske sanje), ki svoj šarm gradijo na karizmatičnosti pevca in pristni minimalisticni godbi.

Seveda je v ustvarjalnem obsegu skupine Ruins Matador veliko zgledov in vplivov iz preteklosti, vendar bi jih bilo pri albumu The Girls Seem Happy The World Seems Dead povsem neupravičeno in nehvaležno navajati. Kajti tako prefinjeno in intelektualno zloženega albuma, katerega koščke vnovič odkrivaš in sestavljaš z vsakim poslušanjem, že dolgo ni bilo pri nas.

Miroslav Akrapović

MUZKA (januar 2006)
(Slovenija/Slovenia)
RUINS MATADOR: The Girls Seem Happy The World Seems Sad (Amitie Music, 2005)

Favoriti klubskega maratona Radia Študent iz leta 2002 so se končno dokopali do pravega prvenca. Ruins Matador so namreč predhodno tipali teren s CD-maksi singli s po štirimi, petimi pesmi. S formatomm torej, ki je malodane pozabljen, v začetku osemdesetih let pa je bil maksi singel (ali bolje EP - extended play) priljubljena plošča neuveljavljenih izvajalcev, ki še niso bili pripravljeni na album niti niso želeli objaviti "le" singla, saj ta hitro usmeri pozornost le na eno pesem, ki naj bi bila potencialna uspešnica.

Ruins Matador se ne spogledujejo z "osemdesetimi", le z oblikami plošč, dovolj je že prva basovska linija, da napeljejo tudi glasbeno. Njihove skladbe večinoma doloca izrazit bas, šele na to se nalagajo tolkala, vzhodnjaško naglašena strunska glasbila in elektronski efekti izpod rok Petra Penka.
A nič jih ne definira bolje od interpretacije Žige Predana. Njegova recitacija odpira zanimivo polje izraznosti; niti za trenutek se ne spozabi in "zapoje", čeprav to nekako visi v zraku. Moreča je njegova zaprtost, neizživetost, kar čakamo na sprostitev, že zato, ker jo "med vrsticami" stalno nakazuje. Ali drugače, le površinsko je njegov glas "smrtno resen", znotraj pa zadrzuje močan čustveni naboj. Pravzaprav se "izstreli" le enkrat, sredi plošče, ko ga zapelje ognjemet elektronskega drum'n'basa. Še takrat, kot znak, da gre predaleč, se skladba konca z nenadnim rezom.

Staticna, linearna recitacija Žige Predana dopušča neskončne možnosti glasbene spremljave. Razen repetativne vloge basa je vse drugo odprto, in tu Ruins Matador izkažejo domišljijo in glasbeno odprtost. Uporabljajo širok nabor zvokov in vrsto glasbil, a obenem so podvrženi skupnem razpoloženju. V okrnjeni izvedi (zgolj z basom in bobni) bi Ruins Matador ostali zasidrani v darkerskih osemdesetih, tako pa so močno posodobljeni, in morda najpomembneje, ne pripadajo nobeni žanrski smeri. Uspeli so ustvariti relativno izvirno glasbo, ki bi lahko našla svoj prostor tudi izven naših meja. Na primer v tradicionalno naklonjeni Nemciji. Kajti če bi že moral iskati vsaj ohlapne primerjave, bi jih našel prav v tistih nemških izvajalcih, ki uspešno, pa čeprav kontroverzno, združujejo dva pola - temelje položijo s pravimi glasbili, na katera igrajo repetativno in nedoživeto, medtem ko "živo" sestavino pravzaprav dodajajo digitalni izvori. Če dodamo še "brezizrazno" recitacijo, so Tarwater in To Rococo Rot vsaj formalno tu nekje z Ruins Matador. Brez domoljubnih ćustev si drznem zapisati, da jih Ruins Matador po raznovrstnosti celo prekašajo.

Janez Golič

Internet MONITOR (19.veljace/19.februar 2006)
(Hrvatska/Croatia)
http://glazba.monitor.hr/
RUINS MATADOR: 'THE GIRLS SEEM HAPPY THE WORLD SEEMS DEAD' (Amitie Music; 2005.)

Ruins Matador su Slovenci i očigledno vole mračnu i atmosferičnu glazbu. 'The Girls Seem Happy The World Seems Dead' je njihov debi, a usporedbe odnosno utjecaji navedeni u press materijalu kreču se od Nicka Cavea, Tindersticks pa do Trickyja i Björk. To su poprilično točne usporedbe iako Ruins Matador u osnovi zvuče kao modernizirani dark ili industrial bend iz osamdesetih. Ima ovdje poprilična doza elektronike koja se uglavnom svodi na tvrde mašinske udarce, ali se povremeno pojavi i pokoji drum'n'bass ili glitch element, gitare i bass sviraju repetitivne figure i uglavnom nema klasičnih prijelaza nego se tijekom skladbe samo talože slojevi zvuka. Preko svega toga se pojavljuje vokal Žige Predana koji više rezignirano priča nego što pjeva i to u ponekoj pjesmi stvara autentičnu atmosferu tumaranja po europskim gradovima, a u onim manje uspjelim ostavlja dojam usiljenog mračnjaštva.
Prvi dio albuma pripada nešto repetitivnijim i žeščim stvarima, dok je druga polovica obilježena poprilično razradenim komadima melankolije. I u jednom i u drugom djelu ima interesantnih pjesama. 'Foreign Towns' je tako komad neurotične paranoje u kojem Predan zbilja zvuci kao Tricky koji ne pokušava repat. 'Destination Tokyo' i 'Until The End Of The Day' su nježne, lomljive i tužne, a 'Thicker Than Ivory Night' se temelji na sjajnoj bas liniji i melodiji glazbene kutije.

Bendu doduše fali malo varijacije i raznolikosti da bi zadržao pažnju punih ceterdeset pet Minuta, ali je ipak u pitanju solidan album.

Karlo Rafaneli
3.5 / 5

Blog - MCEGLAR (Torek, 21. Februar, 2006)
(Slovenija/Slovenia)
http://www.delo.si/blog/mceglar/
Ruins Matador: od zvocnih figur do gibljivih podob (izdano pri Amitie, 2005)

Čeprav je dolgometražni prvenec ljubljanskega dvojca Ruins Matador (Žiga Predan – kitara, glas in Peter Licen - bobni) izšel že konec lanskega leta, mu s težko opravičljivo zamudo nekaj besed namenjam šele zdaj.

RM nista novinca na sceni. Delujeta že pet let, ki sta jih obeležila z nastopi po slovenskih in evropskih klubih in nekaj cederomi z demo posnetki. Album The Girls Seem Happy The World Seems Dead, ki je izšel za njuno založbo Amitie, pa bi jima lahko zagotovil – če je kaj pravice na svetu – večjo prepoznavnost na širši mednarodni sceni.

Glasbeni izraz RM je izrazito svojski in sodoben, zaradi svoje brezkompromisnosti pa precej hermetičen. Post-rockovski minimalizem je cepljen s sodobno, svobodno elektroniko (glitch, elektroakustika), celotno ploščo pa preveva eksperimentalni duh zasedb iz preloma sedemdesetih v osemdeseta, denimo Cabaret Voltaire. Kompozicije niso podvržene klasičnemu dramskemu loku, temveč je osnovno gonilo repeticija: na osnovne vzorce RM nanašata vedno nove zvočne nanose in občasne ambientalne intervencije. Nabor zvokov je izjemno pester: od vertikalno postavljenih akustičnih kitar v komadu Grand Hotel Brezno, prek tribalnih perkusij v Newbi, do podivjanih drill'n'bass ritmov v La Vie Est Merde.

Album deluje kot celota: je nekakšno potovanje, v katerem poslušalec izgubi običajni občutek za prostor in čas. Glasba RM ima posebno ilustrativno (v smislu: dinamično, in ne toliko statično, ambientalno ali arhitekturno) kvaliteto: pred očmi se zvrtijo gibljive podobe, ki bi se lahko znašle v nadrealističnih Bunuelovih filmih. K doživetju albuma kot avdio filma, kot je svoje zgodnje albume označil Barry Adamson, napeljuje tudi vokalist. Njegov glas ni namenjen petju, temvec deluje kot off glas, ki napol pripoveduje, napol žlobudra.

Produkcija, ki jo je nadzoroval Peter Penko, je na nepričakovano visoki ravni, sploh če jo primerjamo z večino drugih slovenskih izdaj. Zvoki so dovolj izrisani in lepo dihajo drug z drugim. Kljub izraziti uporabi računalnika zvenijo toplo, včasih celo organsko.

Čeprav je tripaško vzdušje albuma The Girls Seem Happy The World Seems Dead ena izmed njegovih glavnih odlik, se lahko obrne tudi proti poslušalcu. Mejna stanja med spancem in budnostjo, občutki, ki jih povzročajo močna pomirjevala, potop v globoko kontemplacijo in stalna repeticija niso za vsako razpoloženje. A vrline RM so še drugje: medtem ko večina slovenskih alter, underground in mainstream bendov caplja za pet ali več let starimi tujimi vzori, Ruins Matador nove glasbene smernice postavljata sama.

Miha Ceglar
samostojni novinar

3.5 / 5

RockOnNet (26. februar 2006)
(Slovenija/Slovenia)
http://www.rockonnet.com/
Ruins Matador - The Girls Seem Happy The World Seems Dead (Amitie Music, 2005)

Za imenom Ruins Matador se skriva dvojec, katerega zvočni napad na prvi posluh ne razkriva minimalizem zgolj dveh glasbenikov, saj je njun zvočni mozaik zelo barvit in poln. Ljubljanski duo je leta 2001 ustanovil Žiga Predan, kot soborec pa se mu je pridružil bobnar Peter Ličen. Po nekajletnem 'do-it-yourself' ustvarjanju, vecjem številu EP posnetkov in koncertiranju (med drugim sta igrala tudi na Klubskem maratonu RŠ) je bil s koncem leta 2005 izdan prvenec The Girls Seem Happy The World Seems Dead, ki je bil zelo dobro sprejet tudi v krogu domačih kritikov.

Če bi moral izbrati eno lastnost, ki jo imajo vse pesmi na plošči, je to zagotovo temačno vzdušje in mračna zvočna podoba. S tem ne mislim nujno na vsesplošno zamorjenost, saj na trenutke vokal zveni svetlo in vzneseno, kljub temu, da se v ozadju vijejo kombinacije zvokov, ki še posebej ob poslušanju s slušalkami delujejo precej grozeče: z običajne uglasitve močno znižan brundajoc bas, nenavadno kombiniran z lomljenimi ritmi zagotovo daje občutek tesnobe. RM se tekom albuma naslanjata predvsem na ritem, ki se ovija okrog pripovedno strukturiranega vokala. Ne išceta melodike in harmonij, glasbena spremljava se zdi le kot podpora vokalnim potepom. Treba je omeniti, da je pripovednost besedil na albumu popolnoma razgaljena: odmevi in odzvanjanja bolj ali manj govorjenih verzov se namrec dotikajo zelo osebnih tem; besedičenje vokalista na trenutke deluje kot podoživljanje trenutkov umirjenosti in vznesenosti pa tudi paranoje, jeze in razočaranja kot druge, nasprotne strani človekovega razpoloženja. Struktura pesmi je zelo preprosta, kljub temu pa naj vas ne skrbi, da so pesmi dolgočasne. Skozi večji del pesmi sicer vodi podoben ritem, ki ga spremlja kopica razlicnih zvokov in šumov, spretno produciranih do nerazpoznavnosti. Kljub temu pa se tekom pesmi zvrsti veliko muzike, ki s svojo nepredvidljivostjo upravičijo strukturno nerazgibanost komadov. S tem mislim na morda nenavadne kitarske rife, toplo sintetizatorsko ozadje ali pa morda doživeto raztegovanje meha harmonike. Ko smo ravno pri produkciji- spretna roka Petra Penka je poskrbela za produkcijsko brezhiben album. Kombinacije naravnih akusticnih zvokov z digitalnimi ritmi hladnega industrijskega značaja ob ravno prav efektiranem vokalu v ospredju izpadejo odlično. Ravno ti kontrasti veliko pripomorejo k tem, da glasba RM izstopa iz povprečja ter tvori neko novo in inovativno glasbeno podobo. K tako dovršeni glasbeni podobi je nekaj gotovo prispevalo tudi gostovanje Borisa Benka iz skupine Silence.

Album The Girls Seem Happy The World Seems Dead zagotovo ni plošča za širši krog poslušalstva. Ob prvih nekaj poslušanjih lahko nepripravljenega poslušalca ploščino klavstrofobično vzdušje in občutek tesnobe neprijetno preseneti. Če pa vam je blizu novovalovska temna romantika v kombinaciji s sodobnejšim trip hopom in liriko, podobno Nicku Caveu, vas bo plošča gotovo ogrela. Ko izdelek nekoliko 'prebavite' in mu pustite, da vas prevzame, se prvenec RM namreč kaj hitro lahko pogosto znajde v predvajalniku. Zagotovo eden bolj dodelanih in inovativnejših izdelkov pri nas v lanskem letu.

'It's a rainy day down at my heart, hope you feel better now, love...'

Peter Cerar